Črepinjska Sodba

  Zeleni balet EU: Ples med idealizmom in absurdno realnostjo Dragi bralci, Ste se kdaj vprašali, kako je mogoče, da Evropska unija, ta svetilnik moralne in okoljske vzornosti, hkrati postavlja ambiciozne podnebne cilje in nekako... no, ne dosega tistih pravih globalnih? Dobrodošli v očarljivem svetu Zelenega dogovora EU , kjer se realnost prepleta z iluzijo, in kjer "okoljska odgovornost" pogosto pomeni le "nižje številke na domačih statistikah". Začnimo z emisijami CO2. Od leta 1990 so naše emisije strmo padle, in to za osupljivih 30-35%! Kakšna zmaga! Le da... khm... ta impresivna številka pozablja na drobno podrobnost: kaj se zgodi, ko umazane, energetsko intenzivne tovarne preprosto preselimo na Kitajsko? Aha! Izdelek bo še vedno končal v naši nakupovalni košarici, le da so njegove emisije zdaj "Made in China", mi pa smo čisti kot solza. Evropa je torej postala prvak v eksternalizaciji ogljika . Naše zmanjšanje je, v nekem smislu, zgolj knjigovodski t...

Moji pogovori z umetno inteligenco: Kako lahko sami preverite visokoleteče izjave evropskih politikov Avtor: Črepinjska Sodba Predsednica Evropske komisije, Ursula von der Leyen, je pred kratkim napovedala, da mora Evropa postati samooskrbna glede kritičnih surovin in redkih rudnin – materialov, ključnih za zeleni prehod. Izjava je na prvi pogled navdihujoča. Zmanjšanje odvisnosti od Kitajske je strateška nuja. Toda v sodobnem svetu se nobena visoka politična izjava ne sme vzeti za samoumevno. Uporabil sem klepetalnega pomočnika, da bi analiziral, ali je ta cilj sploh realen, koliko bo stal in kaj to pomeni za nas, evropske potrošnike, ki se že spopadamo z mnogimi krizami. 1. Prva presoja: Trojni pritisk in vprašljiva samooskrba Uradna strategija EU, formalizirana v Aktu o kritičnih surovinah (CRMA), si je postavila visoke cilje do leta 2030 (10 % lastnega rudarjenja, 40 % predelave). Analiza je pokazala, da je popolna samooskrba utopična , cilj je le zmanjšanje tveganja, ki pa ustv...

  Ah, Strateški Zeleni Prehod Evrope: Mojstrovina Naivnosti Že desetletja poslušamo to simfonijo iz Bruslja. Besede odzvanjajo po hodnikih moči kot kakšna veličastna Wagnerjeva opera: "strateška zavezanost," "zeleni prehod," "vodilni v čistih tehnologijah," "ogljična nevtralnost do 2050." Resnično, ob vseh teh strateških dokumentih, načrtih in tiskovnih konferencah bi človek mislil, da smo že zdavnaj v zeleni utopiji, kjer elektriko proizvajajo prijazni samorogi, ki tečejo po mavricah. A kaj, ko se ta mogočna opera ustavi pri prvi in najpomembnejši besedi: "strateški". Zdi se, da je ta del načrta napisan na prtiček, pomočen v pivo in nato pomečkan. Celotna velika zelena zgodba se namreč sesuva v prah hitreje kot piškot v čaju, takoj ko nekdo omeni besedi, kot sta "geopolitika" ali "trgovinska vojna". Naša "strateška avtonomija" je videti bolj kot strateška odvisnost, le da smo zamenjali dobavitelje. Smeh al...