Ah, Strateški Zeleni Prehod Evrope: Mojstrovina Naivnosti

Že desetletja poslušamo to simfonijo iz Bruslja. Besede odzvanjajo po hodnikih moči kot kakšna veličastna Wagnerjeva opera: "strateška zavezanost," "zeleni prehod," "vodilni v čistih tehnologijah," "ogljična nevtralnost do 2050." Resnično, ob vseh teh strateških dokumentih, načrtih in tiskovnih konferencah bi človek mislil, da smo že zdavnaj v zeleni utopiji, kjer elektriko proizvajajo prijazni samorogi, ki tečejo po mavricah.

A kaj, ko se ta mogočna opera ustavi pri prvi in najpomembnejši besedi: "strateški". Zdi se, da je ta del načrta napisan na prtiček, pomočen v pivo in nato pomečkan.

Celotna velika zelena zgodba se namreč sesuva v prah hitreje kot piškot v čaju, takoj ko nekdo omeni besedi, kot sta "geopolitika" ali "trgovinska vojna". Naša "strateška avtonomija" je videti bolj kot strateška odvisnost, le da smo zamenjali dobavitelje.

Smeh ali Jok ob Pogledu na "Samooskrbnost"

Iz čistega dolgčasa sem zadnjič preverjal, kakšna je samooskrbnost Evrope s sončnimi paneli. Priznam, nisem vedel, ali naj se smejem ali jočem. Naša "strateška" odločitev je očitno bila, da strateško prepustimo 90 % svetovne proizvodnje nekomu drugemu (namig: ne proizvajajo jih v Belgiji). Briljantno! Tako imamo proste roke, da pišemo še več strateških dokumentov o tem, kako pomembna je samooskrbnost.

In hranilniki energije? Baterijski sistemi? Ah, poglejte no, popolnoma ista zgodba! Naš načrt je očitno, da jih bomo kupovali. Strateško, seveda.

Pri vetrnih generatorjih, resnici na ljubo, smo precej boljši. Bravo mi! Izgleda, da smo tu pa res ujeli strateški vlak... ampak mogoče le na prvi pogled. Nisem še utegnil preveriti, ampak stavit grem, da tiste velikanske vetrnice za delovanje ne potrebujejo le dobrega vetra, ampak tudi kakšno malenkost, imenovano "redki minerali".

Strateški Šah-Mat: Kitajska ali ZDA?

In tu se naša genialna strategija sreča z realnostjo. Kdo ima pod nadzorom večino teh redkih mineralov in njihovo predelavo? Seveda, naši dobri prijatelji na Vzhodu.

Torej je strateška izbira preprosta:

1. Če ne bomo prijazni do Kitajske, lahko kar pozabimo na naše vetrnice, baterije in sončne celice. Zeleni prehod bo obstal, mi pa bomo lahko kurili strateške dokumente, da se ogrejemo.

2. Če pa bomo prijazni do Kitajske, da bi dobili surovine... no, potem nam jo bodo zagodle Združene države Amerike.

Temu se reče strateška avtonomija med kladivom in nakovalom. Strateško, ni kaj.

Rešitev? "Bomo Pa Naredili Sami!"

In seveda, za ta geopolitični "šah-mat" ima nekdo v Bruslju že pripravljeno genialno rešitev: "Bomo pa sami vzpostavili proizvodnjo vseh surovin, ki jih potrebujemo! Rudarili bomo v Evropi!"

Ah, seveda. Čudovita ideja. Zakaj se tega nismo spomnili prej? Izvedba bo zagotovo mačji kašelj.

Prva težava: Naši lastni okoljski standardi. Komaj čakam, da vidim poskus odprtja rudnika litija kjerkoli v Evropi. Protesti bodo tako glasni, da jih bodo slišali na luni. "Ne na mojem dvorišču!" bo postala nova evropska himna.

Naslednje vprašanje: Kvalificirana delovna sila. Jo imamo? Seveda, vrsta inženirjev rudarstva in metalurgov verjetno že čaka pred vrati uradov za zaposlovanje, navdušeni nad idejo o delu v rudniku 21. stoletja.

Potem je tu še čas: To bo šlo hitro. Postavitev rudnika, predelovalnega obrata, celotne verige... mogoče kakšno desetletje ali dve. Malenkost. Do takrat bo zeleni prehod že... no, zgodovina.

In na koncu, cena: Recimo, da nam vse to uspe. Da pomirimo okoljevarstvenike, izobrazimo delavce in zgradimo infrastrukturo v rekordnih dvajsetih letih. Ali bodo naši, etično pridobljeni, okoljsko brezhibni in ultra-dragi evropski materiali in končni izdelki konkurenčni na svetovnem trgu? Seveda bodo. Potrošniki bodo naravnost navdušeni, da plačajo trikrat več za "strateški" evropski izdelek.

Torej, ko naslednjič slišite besedno zvezo "evropska zelena strategija", se kar nasmejte. To je najboljša šala v mestu. Naš edini pravi strateški načrt je očitno upanje, da se bodo geopolitični konflikti rešili sami od sebe in da bodo cene surovin po čudežu padle.

Ampak glavno, da imamo strateške dokumente. Ti vsaj ne potrebujejo redkih mineralov. Samo veliko papirja.