Moji pogovori z umetno inteligenco: Kako lahko sami preverite visokoleteče izjave evropskih politikov
Moji pogovori z umetno inteligenco: Kako lahko sami preverite visokoleteče izjave evropskih politikov
Avtor: Črepinjska Sodba
Predsednica Evropske komisije, Ursula von der Leyen, je pred kratkim napovedala, da mora Evropa postati samooskrbna glede kritičnih surovin in redkih rudnin – materialov, ključnih za zeleni prehod.
Izjava je na prvi pogled navdihujoča. Zmanjšanje odvisnosti od Kitajske je strateška nuja. Toda v sodobnem svetu se nobena visoka politična izjava ne sme vzeti za samoumevno. Uporabil sem klepetalnega pomočnika, da bi analiziral, ali je ta cilj sploh realen, koliko bo stal in kaj to pomeni za nas, evropske potrošnike, ki se že spopadamo z mnogimi krizami.
1. Prva presoja: Trojni pritisk in vprašljiva samooskrba
Uradna strategija EU, formalizirana v Aktu o kritičnih surovinah (CRMA), si je postavila visoke cilje do leta 2030 (10 % lastnega rudarjenja, 40 % predelave). Analiza je pokazala, da je popolna samooskrba utopična, cilj je le zmanjšanje tveganja, ki pa ustvarja "Trojni pritisk na stroške":
Dragi energenti (posledica sankcij in počasne tranzicije).
Draga delovna sila (posledica socialnega modela in demografije).
Dražje surovine (zaradi naložb v lastno, nekonkurenčno proizvodnjo in izogibanja subvencioniranim kitajskim dobavam).
Posledica: Evropski izdelki postajajo "premium" blago.
2. Eksistenčno tveganje: Socialna kohezija in nova odvisnost
Največji problem ni cena, temveč strateška napaka in notranja stabilnost:
Zanka zelene tranzicije: Energetsko odvisnost od ruskega plina smo zamenjali za tehnološko odvisnost od Kitajske (solarni paneli, baterijski sistemi). Hitrost in cenejša električna energija sta odvisni od Kitajske, kar ohranja geopolitično tveganje.
Demografija in ksenofobija: Starajoče se prebivalstvo zahteva uvoz delovne sile. Če Evropa ne najde učinkovitega modela integracije za prišleke, se ksenofobija in notranji spori samo povečajo. To tveganje lahko paralizira politiko in zaustavi vsa strateška vlaganja v samooskrbo s surovinami.
4. Alternativna vizija: Pragmatizem in zaščita evropskega standarda
Namesto utopičnega zasledovanja globalne dominacije ali tvegane konfrontacije se kaže potreba po pragmatičnem preusmerjanju fokusa.
Vizija "Pragmatizma in blaginje" (Model preživetja):
Opustitev iluzije globalne prevlade: Evropa je v globalnem političnem in ekonomskem smislu prenehala biti dominantna sila že okoli leta 1900. Sprijazniti se je treba, da nismo prvi, in se osredotočiti na ohranitev najvišje kakovosti življenja na svetu.
Diplomacija namesto diktata: Namesto da bi drugim diktirali politični in ekonomski sistem, je treba sprejeti načelo "Trgujmo z vsemi, ki so pripravljeni trgovati z nami." To bi zmanjšalo stroške za potrošnike.
SABOTAŽA LASTNIH PODJETIJ: Evropa se mora nehati vpletati v geopolitične igre, ki neposredno škodujejo njenim najboljšim podjetjem. Primeri kot ASML in Nexperia, kjer so nizozemske izvozne omejitve (pod pritiskom ZDA) izničile evropsko prednost, dokazujejo, da konfrontacija uničuje našo lastno industrijsko bazo.
Notranja konsolidacija kot prioritetni cilj: Politično energijo je treba usmeriti v reševanje temeljnih problemov:
Skupna zunanja in obrambna politika.
Iskanje delujočega modela integracije za prišleke, s čimer se odpravi socialno-politično tveganje.
Digitalna suverenost in sprostitev regulacije: Na segmentih, kjer smo kritično odvisni (digitalne storitve, AI – Microsoft, Google), moramo sprostiti določene predpise, da bi pospešili lastno inovativnost in zmanjšali odvisnost od velikih ameriških tehnoloških igralcev.
Zaključek: Poteza je na Evropi
Visokoleteče izjave politikov so potrebne, a nas ne smejo zaslepiti. Analiza razkriva, da je evropski projekt ogrožen, ker hoče hkrati ohranjati previsok socialni standard, igrati geopolitično igro kot velesila in pri tem ignorira lastne demografske in tehnološke ranljivosti.
Pot do stabilne prihodnosti ne vodi skozi drage in tvegane projekte samooskrbe, ampak skozi:
Sprejetje realnosti upada globalne moči.
Osredotočenje na kakovost življenja, notranjo kohezijo in zaščito lastne industrije pred geopolitičnim izsiljevanjem.
Če Evropa hitro ne izbere pragmatične poti, bo plačala visoko ceno: ne le višjo ceno izdelkov, temveč izgubo socialne in gospodarske stabilnosti.
Kaj menite vi? Je čas, da Evropa opusti utopične cilje in se osredotoči na pragmatizem in obrambo lastnega standarda? Pustite komentar.
Komentarji
Objavite komentar