Pandorina skrinjica v granitnih gorah: Iluzija »taktičnega« udara in konec globalnega reda

V zadnjih tednih se v vojaško-analitskih krogih in medijskih zaledjih ponovno odpirajo razprave, ki bi morale vsakomur, ki razume osnove fizike in geopolitike, sprožiti resen alarm. Množijo se namigovanja, da naj bi Združene države Amerike – pod pretvezo nujnosti in na prigovarjanje regionalnih zaveznikov – resno razmišljale o uporabi t. i. taktičnega penetracijskega jedrskega orožja (kot sta različici B61-11 ali B61-12) proti iranskim podzemnim vojaškim in jedrskim kompleksom.

Teza, ki jo zagovarjajo zagovorniki te opcije, je na videz preprosta: iranski ključni objekti (kot sta Fordov ali kompleks pod goro Kuh-e Kolang / Pickaxe) ležijo stotine metrov pod trdim granitom. Celo najtežje ameriške konvencionalne super-bombe za uničevanje bunkerjev (GBU-57 MOP) imajo svoje fizikalne meje in takšnih globin ne morejo zanesljivo doseči. Ker naj bi bile konvencionalne možnosti izčrpane, naj bi bila »omejena« jedrska opcija edini preostali operativni instrument.

Vendar pa tovrstna kalkulacija temelji na dveh usodnih zmotah: fizikalni iluziji o »kirurškem udaru« in geopolitični slepoti glede koncepta strateške izjemnosti.

1. Fizikalna realnost: Jedrski izmet namesto čiste zmage

Zamislica o »čistem« podzemnem jedrskem udaru je tehnokratska pravljica.

Fizika udarnih valov in prodiranja skozi hornfels ter granit je neizprosna: tudi namensko konstruirana jedrska glava ob trku s trdo kamnino prodre le nekaj metrov ali kvečjemu nekaj deset metrov globoko, preden eksplodira.

To pomeni dvoje:

1. Zelo vprašljiv vojaški učinek: Ogromen del energije eksplozije se razprši navzven v ozračje, medtem ko udarni val v globini pogosto ne ustvari dovolj visoke kompresije za uničenje več sto metrov vkopanih in utrjenih cevnih struktur ali podzemnih dvoran.

2. Masivni radioaktivni izmet (fallout): Ker eksplozija poteka blizu površja ali na majhni podzemni globini, ne pride do zadušitve eksplozije, temveč do izmeta stotih ton radioaktivnih delcev in upepeljene kamnine v ozračje. Namesto »kirurškega posega« sredi Bližnjega vzhoda dobimo masiven radioaktivni oblak, ki bo glede na vetrovne tokove neizogibno kontaminiral širšo regijo.

2. Propad »strateške izjemnosti« in zakon reciprocitete

Še veliko bolj nevarna od fizikalnih delcev pa je geopolitična kontaminacija.

Zahodni politični in medijski aparat prepogosto deluje pod tiho predpostavko t. i. doktrine ameriške izjemnosti (American Exceptionalism) – prepričanja, da so poteze Washingtona po privzeti logiki pravno opravičljive, edinstvene in namenjene »višjim ciljem«, zaradi česar ne vzpostavljajo splošnih pravil.

Za preostalih 85 % sveta (Rusijo, Kitajsko, Globalni jug) pa ZDA niso nikakršna moralna arbitraža, temveč le še ena velesila. V mednarodnih odnosih in vojaških doktrinah zato ne velja retorika izjemnosti, temveč načelo reciprocitete: Kar je dovoljeno eni velesili za dosego njenih ciljev, postane legitimno orodje za vse ostale.

Če ZDA uporabijo taktično jedrsko orožje proti nejedrski državi zgolj zato, ker so se njihova konvencionalna sredstva izkazala za nezadostna proti vkopani infrastrukturi, je 80-letni jedrski tabu v trenutku izbrisan. S tem se poruši celotna struktura Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT), svet pa vstopi v obdobje, kjer jedrsko orožje ni več zgolj orodje odvračanja (deterrence), temveč legitimno bojno sredstvo (battlefield weapon).

3. Moskovski »jastrebi« in odprta vrata v Ukrajini

Najbolj neposredna in kratkoročna posledica morebitnega ameriškega udara v Iranu bi se odrazila prav na evropskih tleh.

V Rusiji Vladimir Putin že od začetka vojne v Ukrajini prestaja močne notranjepolitične pritiske s strani vojaških trdorasnih krogov, ultra-nacionalističnih akademikov (kot je Sergej Karaganov) in vplivnih blogerjev. Ti že dalj časa javno zahtevajo uporabo taktičnega jedrskega orožja za uničenje ukrajinskih logističnih vozlišč, mostov čez Dnepr in prekinitev zahodnih dobavnih verig.

Putin je te pozive doslej zavračal iz dveh ključnih razlogov:

• Zaradi močnega političnega in diplomatskega pritiska Pekinga in Nju Delhija, ki sta javno postavila jasne rdeče črte glede uporabe jedrskega orožja.

• Zaradi ohranjanja moralno-političnega narativa pred preostalim delom sveta.

Kaj se zgodi tisti trenutek, ko ZDA odvržejo B61 v Iranu?

Kremlju se odpira popoln doktrinarni in politični odpustek. Putin pred domačimi jastrebi nima več nobenega racionalnega argumenta za zadržanost. Vprašanje ruske javnosti in vojaškega aparata bi postalo neusmiljeno: »Če Američani z jedrskimi udari rešujejo svoje operativne težave na Bližnjem vzhodu, zakaj bi mi tvegali življenja naših vojakov ali trpeli napade na lastno infrastrukturo?«

Kitajska v takšnem scenariju ne bi imela več nikakršne moralne ali geopolitične podlage, da obrzda Rusijo, saj bi bili Američani tisti, ki so prvi prestopili prag.

4. Evropska slepota: Kdo bo nosil posledice?

Posebej v oči bode politična pasivnost in kratkovidnost evropskih eliter. Evropa se obnaša, kot da so jedrska tveganja nekaj, kar pripada znanstveni fantastiki ali pa je rezervirano za odročne puščave Bližnjega vzhoda.

Pri tem pa se popolnoma spregleduje osnovno geografsko in materialno dejstvo: Evropa je neposredno zaledje in bojišče.

Če se meja med konvencionalnim in jedrskim spopadom zruši v Iranu, postane meja med konvencionalno vojno in jedrsko eskalacijo v Ukrajini ali na vzhodnem krilu Nata izjemno porozna. Mesta na obrobju Evrope in ključna logistična vozlišča ne bi bila več zaščitena z abstraktnim konceptom jedrskega odvračanja.

Poleg fizičnega tveganja, da se katero od mest na robu celine dejansko zasveti v nuklearnem siju, bi takšen scenarij pomenil nemudoma industrijski in gospodarski propad Evrope: popoln kolaps energetskih trgov, zaprtje pomorskih poti in začetek ere vsesplošne, nekontrolirane jedrski proliferacije, v kateri bo vsaka srednje velika država (od Poljske in Saudove Arabije do Južne Koreje) pospešeno iskala lastno »jedrsko gobo«.

Zaključek

Razpravljanje o uporabi taktičnega jedrskega orožja – pa naj gre za realne operativne načrte ali le za izjemno nevarno obliko psihološkega pritiska in ustrahovanja – razkriva popoln zlom strateškega razmišljanja na Zahodu.

Zamislica, da si lahko ena velesila privošči dejanje, ki bo svetovni red vrglo iz tira, pri tem pa pričakuje, da bodo njeni tekmeci ostali pasivni opazovalci, je nevarna iluzija. Pandorina skrinjica, ki se odpre v granitnih gorah Irana, se ne bo zaprla tam. Njene posledice bodo najprej in najhuje udarile ravno po evropski celini.