Dragi Božiček, prinesi nam suverenost (in par milijonov delavcev, če gre)

 

Dragi Božiček, prinesi nam suverenost (in par milijonov delavcev, če gre)

V bruseljskih hodnikih palače Berlaymont letos ne diši po kuhanem vinu, ampak po potu strateškega načrtovanja. Ko človek prebira zadnje deklaracije, zaveze in "zgodovinske" dogovore Evropske unije, se v ozadju ne sliši več Beethovnova Oda radosti. Ne, v ušesih nam odzvanja tisti značilen, sladko-zahteven glas Taylor Swift, ki v moderni predelavi poje: "Santa baby, slip a chip factory under the tree, for me..."

Evropa si je letos napisala seznam želja, ki bi ga še Elon Musk označil za "malo preveč optimističnega".

Seznam želja: Od čipov do granat

Na vrhu seznama, takoj pod željo po "večnem miru in zelenih travnikih", piše: "Strateška avtonomija". Evropa si želi vse. Želi si lastne tovarne čipov, da nam Tajvanci ne bi več žugali. Želi si lastne baterije in solarne panele, ker je ugotovila, da Peking ni samo prijazna trgovina z igračami. In seveda, želi si gore streliva in tankov, ker smo nenadoma spoznali, da "mehka moč" ne zaustavi raket.

Evropska komisija sedi ob kaminu in sanja:

"Santa baby, a 2nm semiconductor plant too, light blue. I’ll wait up for you, dude. Santa baby, hurry down the chimney tonight!"

Kje so palčki, Božiček?

Toda tukaj nastopi majhen, skoraj nepomemben problem, ki ga v bleščečih brošurah o "Evropi leta 2030" radi spregledajo. Kdo bo vse to naredil?

Da bi uresničili ta seznam, bi Božiček moral v vreči prinesti vsaj 3,5 milijona visoko usposobljenih palčkov. In ne tistih, ki znajo samo zavijati darila, ampak takšnih, ki znajo rudariti litij, programirati umetno inteligenco in v prostem času sestavljati havbice.

Medtem ko Taylor v naših mislih prepeva o "šampanjcu na ledu", se realna Evropa sooča z demografsko sliko, ki spominja na čakalnico v zdravstvenem domu ob osmih zjutraj. Povprečen Evropejec je vse starejši, mladi pa v trg dela vstopajo s hitrostjo polža na dopustu – če sploh vstopijo, preden dopolnijo trideseto in končajo tretji doktorat iz "vpliva barve pisarniških sten na kreativnost".

Politična volja ali samo praznični blišč?

Strategija EU trenutno spominja na tistega strica, ki na božični večer obljublja, da bo naslednje leto začel telovaditi, nehal piti in se naučil kitajsko. Vsi vemo, da bo 2. januarja spet sedel na kavču z ostanki potice.

• Skupna zunanja politika? Seveda, dokler se vsi strinjamo – kar pomeni, dokler se ne pogovarjamo o ničemer pomembnem.

• Konkurenčnost? Povečali jo bomo tako, da bomo napisali še tri tisoč strani regulacij o tem, kako mora biti zapakirana konkurenčnost.

• Vojska? Želimo si milijon vojakov, a pod pogojem, da imajo prosti vikendi in da nihče ne rabi dejansko streljati.

"Been an awful good girl"

Evropa se v svojih poročilih treplja po rami: "Bila sem zelo pridna, Božiček. Sprejela sem Akt o umetni inteligenci, Akt o čipih, Akt o kritičnih surovinah ..." Imamo akte za vse. Imamo papirje za vsako željo. Edino, česar nimamo, so ljudje, ki bi te akte spremenili v železo, silicij in vojake.

Ko Taylor Swift v pesmi zapoje "Think of all the fun I've missed, think of all the fellas that I haven't kissed", se Evropa dejansko opravičuje svojemu gospodarstvu, ki ga je v zadnjem desetletju "poljubljala" manj kot kitajski dumping in ameriški tehnološki giganti.

Epilog: Prazna nogavica

Na koncu bo Božiček (ali pač realnost trga in demografije) prišel skozi dimnik. In namesto tovarne čipov in milijona granat bo v nogavici pustil tisto, kar si dejansko zaslužimo: statistično poročilo o tem, zakaj želja ni bilo mogoče izpolniti zaradi pomanjkanja delovne sile in prepoznega odziva.

A ne skrbite. Do naslednjega božiča bomo v Bruslju napisali novo deklaracijo. In Taylor bo še vedno pela. Ker je lažje sanjati o "Santa Baby", kot pa se soočiti z dejstvom, da v Evropi kmalu ne bo več nikogar, ki bi Božičku sploh odprl vrata.