Digitalni gradovi na premogovni pogon: Navodila za uporabo konca sveta

Čestitke, človeštvo. Uspelo nam je nekaj zares neverjetnega. Postali smo prva vrsta v znani zgodovini vesolja, ki se je odločila uničiti svoj edini dom samo zato, da bi ugotovila, kdo ima v digitalni denarnici večjo številko in kateri računalnik hitreje nariše šestprsto "umetnino" umetne inteligence na sanjski plaži.

Fukuyama in velika kripto-utopija

Se še spomnite devetdesetih let prejšnjega stoletja? Takrat smo kolektivno verjeli v teorijo o "koncu zgodovine". Francis Fukuyama nam je prodal idejo, da smo dosegli vrhunec civilizacije in da bo od zdaj naprej vse le še mir, liberalna demokracija in večna blaginja. No, zgodovina nam je v zadnjem času postregla s toliko dogodki, da jih ne uspemo več niti prežvečiti, kaj šele prebaviti.

Danes smo v podobni fazi s "kripto vero". Verjamemo v konec starega denarja in v neizbežen prehod v digitalni raj, kjer bodo algoritmi pravičnejši od ljudi. Toda, kaj če se ta vera sesuje na enak način kot tista o koncu zgodovine? Kaj če se nekega jutra zbudite s polno digitalno denarnico bitcoinov, a ugotovite, da z njimi ne morete kupiti niti litra mleka? In kar je še huje – da tistih kovancev nimate več komu prodati, ker je kolektivna vera čez noč izpuhtela in nihče več ne želi zamenjati svoje realne energije za vašo digitalno kodo.

Naš "zeleni" paradoks

Vsi smo polni besed o "zelenem prehodu". Kupujemo električne avtomobile, da bi se počutili etično vzvišene, medtem ko v ozadju mrzlično rudarimo kriptovalute s tisto isto elektriko, ki bi lahko grela vrtec ali lokalno pekarno. A hej, brez skrbi! Rudarjenje bitcoina je "digitalna baterija", so nam rekli tehnološki preroki. To je približno tako logično, kot če bi trdili, da je zažiganje stilnega pohištva sredi dnevne sobe pravzaprav "shranjevanje toplote v pepelu".

Zakaj bi vlagali v dejanske baterijske sisteme, ki bi shranili sončno energijo za mrzle zimske dni? To je preveč... fizično. Preveč oprijemljivo. Veliko bolj "napredno" je to energijo pretvoriti v neskončne matematične uganke, ki jih nihče ne potrebuje, nato pa upati, da nam bo tista koda leta 2026 kupila kruh, ko bo elektrike v omrežju zmanjkalo za peči.

Leto 2026: Trk z realnostjo

V letu 2026 prihaja veliki finale naše kolektivne zablode. Na eni strani imamo 10 bilijonov dolarjev ameriškega dolga, ki zapade v plačilo – denar, ki bi lahko dejansko rešil planet, če ne bi bil le abstraktna številka na ekranu. Na drugi strani pa imamo pok balončka umetne inteligence, ko bomo končno ugotovili, da nam ChatGPT ne more posaditi krompirja ali zgraditi strehe nad glavo.

In kaj bomo storili, ko države ne bodo več mogle kupiti nafte ali plina in ko centralne banke ne bodo več mogle tiskati denarja, ne da bi nas inflacija žive pojedla? Takrat bomo ponovno odkrili magično moč premoga. Nič ne simbolizira "tehnološkega napredka" tako močno kot gost oblak črnega dima nad staro termoelektrarno, ki s polno paro napaja serverje, da bi mi lahko v miru špekulirali o vrednosti nečesa, česar nenadoma nihče več ne potrebuje.

Neskončen pohlep na končnem planetu

Naš planet je končen. Ima omejeno količino litija, bakra in predvsem potrpljenja. Toda naš pohlep? Ta je neskončen. Smo kot tisti potnik na Titaniku, ki bi rad v zadnjem trenutku s sosedom zamenjal svojo zlato uro za nekoliko boljši sedež v rešilnem čolnu – le da v našem primeru rešilnih čolnov sploh ni, ker smo ves les porabili za gradnjo podatkovnih centrov.

Nasvet za vse digitalne vizionarje: Če se tvoj načrt za prihodnost zanaša na pretvarjanje energije, ki je nimaš, v denar, ki ne obstaja, da bi rešil planet, ki ga pravkar uničuješ – čestitam. Uradno si pripravljen na leto 2026.

Vsem ostalim pa svetujem: poleg strojne denarnice v sef pospravite še par gumijastih škornjev, dobro motiko in vrečo krompirja. Morda se bo izkazalo, da je "konvertibilnost" krompirja v vašem želodcu veliko bolj stabilna in resnična kot tista digitalna številka, ki je nenadoma ne potrebuje nihče več.