Novi »Dreadnought moment« ali kako zahodni mediji proslavljajo lastni pogreb

Zadnje mesece smo priča bizarnemu spektaklu. Zdaj že nekaj let zahodni osrednji mediji z navdušenjem, ki meji na navijaško evforijo, poročajo o vsakem uspešnem ukrajinskem napadu na ruske vojne ladje v Črnem morju. Naslovi kričijo o »tehnološki genialnosti«, »propadu ruske pomorske moči« in »novi dobi vojskovanja«.

Vse to drži. Ruska Črnomorska flota je utrpela hude taktične in prestižne udarce. A ob vsem tem medijskem ploskanju javnost spregleda ključni detajl: Zahod dejansko proslavlja zaton lastne globalne hegemonije.

Smo sredi zgodovinskega preloma – soočeni smo z novim »Dreadnought momentom« pomorskega vojskovanja. In če bi moralo koga resno skrbeti, to niso kopenski evrazijski titani, temveč tiste sile, katerih celoten imperij sloni na nadvladi svetovnih oceanov.

Lekcija iz leta 1906: Ko sam sebi zabiješ avtogol

Za razumevanje današnjega trenutka se moramo vrniti v leto 1906, ko je Velika Britanija splovila HMS Dreadnought. To je bila revolucionarna bojna ladja, ki je z enim zamahom naredila vse obstoječe oklepnice za zastarele. Britanci so slavili. Toda v svojem navdušenju so spregledali uničujočo logiko: s tem, ko so prejšnjo floto razglasili za odpadke, so števec pomorske tekme postavili na ničlo (0:0). Vzpenjajoči se Nemčiji so omogočili, da tekmo začne z iste štartne črte.

Britanija je tisto mrzlično tekmo takrat preživela. Zakaj? Ker je bila industrijska delavnica sveta, ker je nadzorovala globalne surovine in ker se je ves denar imperija stekal v London. Imela je industrijsko maso, da je napako kompenzirala.

ZDA danes nimajo nobene od teh prednosti.

Matematika uničenja: Dron za drobiž proti milijardni tarči

Črno morje je postalo brutalno realističen laboratorij asimetričnega vojskovanja. Poglejmo surovo matematiko, ki poganja ta novi prelom:

• Ukrajinski pomorski droni (npr. Magura V5): od sto tisoč do dvesto petdeset tisoč dolarjev.

• Moderna površinska vojna ladja: stotine milijonov ali celo milijarde dolarjev.

Če za uničenje ladje, vredne 500 milijonov, porabiš deset dronov v skupni vrednosti enega milijona, je ekonomska računica vojne končana. To ni več vojskovanje; to je industrijsko izčrpavanje, v katerem obramba dragega jekla postane finančno in logistično nevzdržna.

Zahodni analitiki hitijo z izgovori: »Črno morje je zaprt bazen, na odprtih oceanih so ameriške letalonosilke varne v svojem obrambnem mehurčku.«

To je nevarna iluzija. Nobena velika sila ne bo bila vojne sredi praznega Pacifika. Vojne se bijejo za prehode, ožine in obale. Konflikti se obetajo v Tajvanski ožini, Hormuški ožini in Perzijskem zalivu. To so zaprti, plitvi, z otoki posejani akvatoriji – okolja, ki ne nudijo nič več varnosti kot Črno morje. V teh obalnih conah odpove prednost strateškega časa; ko rakete in roji dronov startajo s kopna le nekaj deset kilometrov stran, so obrambni sistemi matematično preobremenjeni.

Poleg tega so nedavne izkušnje iz Rdečega morja pokazale uničujoč trend: saturacijski napadi relativno hitro izpraznijo ladijska skladišča raket (celice VLS), teh pa ni mogoče ponovno napolniti na odprtem morju. Ko izstreliš prestreznike, ki stanejo več kot 4 milijone po komadu, da bi ustavil drone za 20 tisočakov, si finančno in logistično poražen, še preden ladja utrpi prasko.

Strukturni zlom: Kdo bo sploh gradil novo floto?

Tukaj pa pridemo do ključnega vprašanja, ki tisto medijsko škodoželjnost spremeni v čisto farsi. Ko tehnologija dronov in natančnih raket postavi števec pomorske dominance na ničlo, se nova tekma ne bije več v dizajnu, ampak v industrijski kapaciteti. Kdo lahko hitreje, ceneje in masovno proizvaja nove, avtonomne sisteme?

ZDA so v zadnjih štiridesetih letih uspešno deindustrializirale lastno državo. Ameriško vojaško ladjedelništvo je v sistemski krizi, soočeno s pomanjkanjem kvalificirane delovne sile in astronomskimi zamudami. Delež ZDA na svetovnem trgu komercialnega ladjedelništva je manjši od enega odstotka.

Na drugi strani mize sedi Kitajska, ki danes obvladuje preko 50 odstotkov svetovne ladjedelniške kapacitete. Ena sama kitajska ladjedelnica ima večjo proizvodno moč kot celotne ZDA skupaj.

In vrhunec geopolitične ironije? Da bi ZDA sploh lahko zgradile visokotehnološke obrambne sisteme, so kritično odvisne od surovin, ki jih predeluje in nadzoruje prav Kitajska – od redkih zemelj za radarje AEGIS in vodenje raket do galija, germanija in celo nitroceluloze za smodnik.

Črpanje vode iz plavajočega anahronizma

Rusija je zgodovinsko in doktrinarno kopenska, evrazijska sila. Izguba nekaj ladij v Črnem morju zanjo pomeni taktični in prestižni udarec, ne pa eksistenčne grožnje. Njen vojaški stroj primarno deluje na kopnem.

Za ZDA pa je ta premik usoden. Ameriška globalna hegemonija sloni izključno na projekciji moči preko 11 udarnih skupin letalonosilk. Če so ti plavajoči otoki v dobi satelitskega vodenja, hipersoničnih izstrelkov in rojev poceni dronov postali prevelike in preranljive tarče, potem je celotna zahodna pomorska doktrina postala strateški anahronizem.

Medtem ko Zahod ploska potopitvam ruskih ladij, Peking in Iran natančno analizirata podatke, prepisujeta vojaške priročnike in prilagajata svoje industrijske obrate za dan, ko bodo drage ameriške flote morale vstopiti na njihovo dvorišče.

Zgodovina nas uči, da se imperiji krčevito oklepajo statusa quo in orožja, ki jim je prineslo slavo – vse dokler realnost ne potrka na vrata z brutalno silo.

Kaj menite vi? Smo res priča koncu dobe letalonosilk ali pa Zahod v rokavu skriva tehnološkega aduta, ki ga s surovim jeklom in masovno proizvodnjo ni mogoče poraziti?

Vabljeni k argumentirani razpravi v komentarjih.