GRENKI NASMEH NA PALUBI TITANIKA: SLOVENSKI VITEZI OKROGLE MIZE V ISKANJU IZGUBLJENEGA ČASA

Ob zaničljivih komentarjih o »diktatorjih« in »avtokratih«, ki kot mantre odzvanjajo v našem medijskem prostoru, se zmorem le še grenko nasmehniti. Ne zaradi naklonjenosti do tiranije, temveč zaradi srhljive spoznave o lastni usodi. Sprašujem se: je naša demokracija zares krona civilizacije, če v svojem neusmiljenem kolesju producira zgolj takšne »viteze okrogle mize«, kakršni so Stevanović, Janša, Logar, Golob ali Vrtovec?

Zdi se, da smo v letu 2026 dosegli točko, kjer je bleščeč oklep statusa postal pomembnejši od življenja samega.

Iskanje statusa sredi razvalin

Naši vitezi so se iz varuhov države prelevili v režiserje resničnostnih šovov. Namesto modrosti nam prodajajo ideološko folkloro – tisto varno, prežvečeno kost razdorov, ki služi le enemu namenu: da ne bi opazili, kako miza, za katero sedijo, nima več nog. Medtem ko se naši izbranci mečujejo za sedež na desni strani kapitana – ko Stevanović presenetljivo vihti predsedniško kladivo parlamentarnega cirkusa, Janša pa v ozadju že riše načrte za svoje četrte Okope – nam »pravi sovražniki« že zdavnaj režejo trup ladje.

Ti sovražniki ne nosijo uniform. To so demografski zlom, pomanjkanje surovin, energetska paraliza in tiha izguba znanja, potrebnega za golo preživetje. Namesto da bi uporabili pragmatično diplomacijo in se z domnevnimi nasprotniki pogajali o virih za svojo prihodnost, se naši vitezi raje gremo moralno vzvišenost sredi viharja. Politika je postala boj za pet minut slave pod žarometi, cena za ta kratek blisk narcisizma pa je golo preživetje vrste.

Vitezi selfijev na robu prepada

Manjko preživetvenega instinkta je postal vseprisoten. Opazujemo ga povsod: od snemanja tveganih selfijev na robu prepada do plastičnih operacij, ki se končajo s smrtjo na oltarju navidezne popolnosti. Naši vitezi so izgubili stik s fizično realnostjo. Postali so bitja »všečkov« in »podatkov«, ki so pozabila, da so biološko odvisna od hrane, ogrevanja in drugega človeka.

Medtem ko Logar s svojimi »demokrati« s salonsko distanco čaka na svojo priložnost, Golob pa še vedno verjame v laboratorijske iluzije svobode, ljudje romantično uteho iščejo v algoritmih umetne inteligence. AI-partner ne zahteva žrtvovanja statusa, ne potrebuje stanovanja in ne kvari udobja. Je popolna digitalna iluzija za generacijo, ki je prenehala verjeti v jutri.

Gradnja piramid brez naslednikov

Kopičimo materialne dobrine, nepremičnine in funkcije, a vse to gradimo na pesku. Ko bo generacija, ki še zna popraviti stroj in zgraditi hišo s svojimi rokami, odšla, bo za njo ostala le velika praznina. Naši vitezi gradijo veličastne gradove, v katerih ne bo naslednikov, le prah. Ničesar od tega, kar danes s takšnim fanatizmom branimo v svojih ideoloških jarkih, ne bo imel kdo podedovati.

Mlade generacije smo opremili s povsem napačnimi vrednotami. Naučili smo jih, da je bleščeč oklep podobe pomembnejši od vsebine duha in da je neprestano udobje neodtujljiva pravica. Danes ti mladi vitezi stojijo na palubi, naličeni za zadnjo fotografijo, medtem ko se rešilni čolni – znanje in kapital – že spuščajo v morje.

Rezignacija kot zadnja oblika časti

Če si kdo v letu 2026 zares želi mesto za slovensko okroglo mizo na tem našem evropskem Titaniku, mu ga od srca privoščim. Očitno je, da nima več niti sledu tistega starodavnega instinkta, ki vrsto ohranja pri življenju.

Sam pa ostajam pri svojem grenkem nasmehu. Moje kognitivne funkcije so očitno postale neustrezne za svet simulacije, v katerem živim. V svetu, ki je fiziko zamenjal za marketing in čast za všečke, je resnica postala nevaren tujek. A morda je prav ta neprilagojenost zadnja oblika osebne svobode, ki nam je še ostala, preden za vedno ugasnejo luči v Camelotu.