Ko zaveznik postane virus: Ali lobiji pospešujejo propad svojega gostitelja?

V svetu visoke politike odzvanja znamenit, skoraj preroški citat, ki ga pripisujejo Henryju Kissingerju: »Biti sovražnik Amerike je lahko nevarno, biti njen prijatelj pa je usodno.« Desetletja smo to misel razumeli kot manifest realpolitike – hladne logike velesile, ki v imenu »višjih strateških interesov« brez oklevanja žrtvuje svoje zaveznike.

Vendar pa danes, ko opazujemo sodobni geopolitični stroj, ugotavljamo srhljivo novost: težava ni več v kruti strategiji. Težava je v tem, da strateškega interesa države skorajda ni več.

Od države do oligarhije: Kaj pravijo številke?

Da ne bi ostali le pri subjektivnih občutkih, poglejmo neizprosna dejstva. Leta 2014 sta profesorja Martin Gilens (Princeton) in Benjamin Page (Northwestern) objavila prelomno študijo, v kateri sta analizirala skoraj 1.800 političnih odločitev v ZDA. Njun zaključek je bil uničujoč:

• Glas povprečnega državljana nima praktično nobenega statističnega vpliva na sprejeto zakonodajo.

• Interesi ekonomskih elit in močnih lobijev imajo skoraj popolno prevlado nad politiko.

To pomeni, da »velika strategija« države ne služi več varnosti ali blaginji prebivalstva, temveč je postala talec kratkoročnih apetitov ozkih interesnih skupin. Politika se ne vodi več z vizijo za naslednjih dvajset let, temveč za naslednje četrtletno poročilo delničarjev.

Biologija propada: Ko parazit postane preveč agresiven

Tukaj trčimo ob fascinantno analogijo z virusi. V naravi velja nenapisano pravilo: moder virus ne ubije svojega gostitelja prehitro. Če gostitelj umre, preden se virus uspe razširiti, je to za slednjega evolucijska slepa ulica. Uspešen parazit svojega gostitelja ohranja pri življenju, da ga lahko črpa čim dlje.

Sodobni lobiji pa se obnašajo kot mutiran, hiperagresiven virus. V svojem nezasitnem pohlepu po takojšnjem izplenu spodkopavajo temelje »gostitelja« (države):

• Izčrpavajo javne finance za sanacije propadlih finančnih institucij in neskončne oboroževalne cikle.

• Razjedajo socialno kohezijo, ki edina zagotavlja dolgoročno stabilnost.

• Kompromitirajo pravni sistem, ki bi moral varovati vse, a danes služi le tistim z najglobljimi žepi.

Tragedija kratkovidnosti: Ali lobiji uničujejo sami sebe?

Zgodovina nas uči, da elite redko prepoznajo trenutek, ko postanejo samouničevalne. Od rimskih aristokratov, ki so z latifundijami uničili hrbtenico svoje vojske (svobodno kmetstvo), do elit pred zlomom leta 1929.

Ko lobiji ugrabijo »imunski sistem« države (njene institucije), država neha služiti svojemu namenu. Postane le še izpraznjena lupina, ki jo paraziti izčrpavajo do zadnjega diha. Težava je v tem, da ko gostitelj pade, z njim neizogibno propadejo tudi paraziti. V globaliziranem svetu se elita nima več kam preseliti – ko uničiš korenine sistema, bo usahnila tudi krošnja, ne glede na to, kako visoko v njej sediš.

Zaključek

Kissingerjeva misel o usodnem prijateljstvu danes dobiva novo, še bolj srhljivo dimenzijo. Danes ni nevarno le zavezništvo z določeno državo, temveč zavezništvo s sistemom, ki so ga ugrabili lobiji. Če se družbeni imunski sistem ne zbudi in ne omeji te agresivne virulence, ne drvimo le v geopolitični kaos, temveč v sistemski razpad samega družbenega organizma.

Vprašanje za vas: Ali verjamete, da se institucije sploh še lahko »ozdravijo« od znotraj, ali pa je virus že premočno integriran v naš kolektivni DNA?