Digitalni tulipani in energetska grmada: Brutalna resnica o sodobnem "napredku"

 

Digitalni tulipani in energetska grmada: Brutalna resnica o sodobnem "napredku"

Za vse, ki ste pri urah zgodovine ekonomije morda dremali: v tridesetih letih 17. stoletja je Nizozemsko zajela tulipomanija (https://sl.wikipedia.org/wiki/Tulipomanija). Da, prav ste prebrali. Tulipani. Ti estetski, a v resnici precej nekoristni cvetovi, so postali predmet najbolj bizarnege kolektivne norosti v zgodovini človeštva.

Na vrhuncu balona je bila ena sama čebulica redke sorte vredna toliko kot razkošna meščanska hiša v Amsterdamu. Ljudje so prodajali družinska posestva, živino in celo svoje obrti, da bi kupili košček korenine, ki je večino leta nepremično ležala v zemlji. Ko je leta 1637 ekonomski mehurček (https://sl.wikipedia.org/wiki/Ekonomski_mehurček) končno počil ob čeri realnosti, se je trg sesul v enem samem dopoldnevu. Bogataši so čez noč postali berači, v rokah pa so jim ostali le uveli cvetovi in grenko spoznanje o lastni naivnosti.

Zgodovina se ne ponavlja, se pa precej očitno rima. Danes smo tulipane zamenjali za kriptovalute (https://sl.wikipedia.org/wiki/Kriptovaluta), amsterdamske krčme pa za digitalne borze. In če so bili Nizozemci neumni, smo mi šli še korak dlje – mi smo v svojo neumnost vpregli še celotno energetsko omrežje planeta.

Igra, v kateri vsi izgubimo (razen tistih, ki so jo začeli)

Bodimo brutalno iskreni: kriptovalute niso nobena "finančna osvoboditev". So le sodobna preobleka za piramidno shemo (https://sl.wikipedia.org/wiki/Piramidna_shema) oziroma igro z negativno vsoto. V tem sistemu ni prostora za ustvarjanje realne vrednosti. Denar, ki ga je vaš sosed "zaslužil" z bitcoini, je denar, ki ga je nekdo drug vložil v upanju, da bo našel še večjega bedaka od sebe – kar ekonomisti hladno imenujejo teorija večjega bedaka (https://en.wikipedia.org/wiki/Greater_fool_theory).

Medtem ko se denar pretaka iz enega žepa v drugega, sistem neprestano "krvavi" realne vire. Provizije borz, stroški strojne opreme in astronomska poraba elektrike so paraziti, ki iz sistema sesajo realno bogastvo. Matematika je neizprosna, marketing pač lažniv: v skupni vreči je na koncu vedno manj, kot smo vanjo vložili.

Energetski vandalizem pod krinko tehnologije

Najbolj sprevržen del te zgodbe je poraba energije. Nizozemci so svoje tulipane gojili s pomočjo sonca in gnoja. Mi pa za vzdrževanje virtualnih "čebulic" neusmiljeno kurimo planet. Rudarjenje bitcoina (https://sl.wikipedia.org/wiki/Bitcoin#Rudarjenje) danes porabi več električne energije kot marsikatera razvita država, kar pušča nepopravljiv ogljični odtis (https://sl.wikipedia.org/wiki/Ogljični_odtis).

In za kakšen namen? Za reševanje nesmiselnih matematičnih ugank po algoritmu potrditve z delom oz. Proof-of-work (https://en.wikipedia.org/wiki/Proof_of_work). To ni napredek, to je energetski vandalizem. Je ekvivalent temu, da bi sredi zime na stežaj odprli vsa okna in radiatorje privili na polno, samo zato, da bi sosedom dokazali, da si lahko privoščimo položnice. Če bi to energijo vsaj lahko shranili in jo uporabili pozneje – če bi bil kovanec nekakšna baterija – bi to morda še imelo smisel. Tako pa nam ostaja le digitalni pepel in pregreto ozračje.

Pohlep kot pogonsko gorivo uničenja

Vse skupaj goni starodavna patologija: pohlep (https://sl.wikipedia.org/wiki/Pohlep). Neustavljiva želja po tem, da bi imeli več, ne da bi karkoli dejansko ustvarili. Marketing nas je uspešno prepričal, da je neskončna gospodarska rast edini bog, dolg pa njegova najsvetejša zapoved.

Naš sistem deluje na uničujočih obratih:

  1. Dolg zahteva rast: Ker večina denarja nastane kot dolg z obrestmi, moramo naslednje leto proizvesti in prodati še več, da sistem sploh ostane pri življenju.

  2. Potrošništvo (https://sl.wikipedia.org/wiki/Potrošništvo) kot prisila: Da bi dosegli to rast, moramo kupovati kramo, ki jih ne potrebujemo. Stvari morajo hitro razpasti (načrtovano zastaranje - https://sl.wikipedia.org/wiki/Načrtovano_zastaranje), da lahko cikel ponovimo.

  3. Domišljija namesto realnosti: Verjamemo, da nas bo rešila umetna inteligenca (https://sl.wikipedia.org/wiki/Umetna_inteligenca), medtem ko realni viri planeta kopnijo pod težo naših apetitov.

Sklep: Tulipani so vsaj zgnili v tišini

Ko se je leta 1637 zrušil trg tulipanov, je Nizozemska še vedno imela svojo rodovitno zemljo, svoje obrtniško znanje in svoje morje. Ko se bodo razleteli naši sodobni baloni, nam ne bo ostalo nič oprijemljivega. Ostal bo le opustošen planet, gore elektronskih odpadkov in grenko spoznanje, da smo v svoji domišljiji zamenjali pogoje za preživetje za nekaj ničel na zaslonu.

Resnična kakovost življenja se ne meri v tem, koliko si lastimo, temveč v sposobnosti prepoznati, kdaj je dovolj. A v svetu, ki temelji na pohlepu, je beseda "dovolj" postala najbolj nevarna kletvica.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Banana Republika: Ko Ni Pomembna Barva Sadja , Ampak Barva Tujega Denarja

Slika
  Banana Republika: Ko Ni Pomembna Barva Sadja , Ampak Barva Tujega Denarja Dobrodošli na mojem blogu, kjer se ukvarjamo z najpomembnejšimi vprašanji sodobnega sveta – na primer, ali ima država, ki jo obravnavamo, dovolj stilsko usklajeno zastavo, da jo lahko preimenujemo v "Ananas Republiko". Ne, šalim se. Danes se bomo dotaknili pojma Banana Republika , tiste ljubke, tropske karikature, kjer je politično dogajanje bolj sočno, kot bi smelo biti. Najprej pomembno pojasnilo: biti Banana Republika nima čisto nič opraviti s pridelavo banan. Mislim, seveda, pomagajo, ker so rumene in poceni. A bistvo je drugje! Tudi če bi država izvažala samo alpsko smetano, lesene zaboje ali kriptovalute, bi lahko še vedno ponosno nosila ta naziv. Zgodovinska Osvežitev: ZDA, Banane in Bodoči Koruptivni Standard Izraz "Banana Republika" je v resnici izumil ameriški pisatelj O. Henry v začetku 20. stoletja. Opisoval je Honduras, ki se je takrat moral boriti z zunanjimi silami, ki so bile...
Preberite več
Slika
  Evropska Unija: Ko se Ideali Spremenijo v "Kakor Nam Paše" Pravila Dobrodošli nazaj na blogu, kjer se trudimo razvozlati kompleksnost sodobnega sveta, medtem ko si žvečimo sladke (in morda sumljivo uvožene) piškote. Danes se bomo lotili Evropske unije – tiste, ki je bila nekoč svetilnik idealov, zdaj pa se zdi, da je postala mojstrica v izumljanju novih pravil igre, ko ji stara ne ugajajo več. Spomnite se tistih visokoletečih načel? Prosti pretok ljudi, idej, kapitala, blaga. Sliši se sanjsko, kajne? Skoro kot neka utopija, kjer se vsi objemamo ob odprtih mejah, si izmenjujemo modrosti (in recepte za testenine), denar pa teče kot med iz panja. Ah, to so bili časi! Schengen: Od "Zbogom Mejnim Kontrolam" do "Pokaži Osebno, Morda Pa Vam Ne Zaupamo" Kdo se še spomni navdušenja ob vstopu v Schengen? Končno! Nič več čakanja, nič več štempiljk. Svoboda na avtocestah! Zdaj pa... avstrijske kontrole proti Sloveniji, Poljske proti Slovaški. Ne gre za to, da ne bi...
Preberite več

Premirje v Gazi: Slavimo Vrnitev v Tragedijo!

Slika
  Premirje v Gazi: Slavimo Vrnitev v Tragedijo! Ah, Premirje v Gazi! Končno! Kamorkoli se ozrete, povsod je v zraku to prijetno, sladko-kislo navdušenje. Vsi kričijo: "Zmaga! Mir! Končno smo končali VOJNO!" Politiki se trepljajo po ramenih, sijoči od samozadovoljstva, vsakdo hiti poudariti svojo ključno in nenadomestljivo vlogo pri "uspešnem" prenehanju genocidnega obračunavanja. Nobeden od njih ni zaspal, dokler niso izpogajali... no, dokler niso izpogajali, da se lahko morija za nekaj časa ustavi, da se lahko vsaj malo diha. In res, to je super. Čudovito. Morija se bo morda končala. Za to resnično lahko rečemo: Čestitke! Uspelo nam je ustaviti pokol. Za zdaj. A medtem ko se na tisoče ton humanitarne pomoči že pripravlja na pot in se ves svet veseli, da bodo lahko zdaj vsaj začeli obnavljati tiste stavbe, ki so bile ravnokar zravnane z zemljo (le da bodo lahko spet porušene ob naslednjem "nesporazumu"), se v navdušenem vpitju nekako izgubi en majhen, kom...
Preberite več