Misija opravljena 3.0: Nafta je svoboda (in obratno)

Ste v teh dneh začutili tisti nenaden sunek »svobode« v zraku? Ne, to ni bil januarski prepih, ampak močan vonj po sveži, težki venezuelski nafti, ki so jo ameriške specialne enote pravkar »osvobodile« iz rok Nicolása Madura. Če se vam zdi, da ste ta film že gledali, niste edini. Dobrodošli na premieri spektakla z naslovom Misija opravljena 3.0 (različica Venezuela).

Recept, ki nikoli ne zastara

Ameriška kuhinja zunanje politike ima že desetletja le en preizkušen recept:

1. Poišči diktatorja (praviloma tistega, ki sedi na največjem kupu nafte).

2. Razglasi humanitarno krizo (kar ni težko, če si pred tem s sankcijami lastnoročno sesul njihovo gospodarstvo).

3. Dostavi »demokracijo« v obliki pametnih bomb in elitnih specialcev.

4. Razglasi zmago, še preden se v prestolnici poleže prah po prvem zračnem napadu.

Se še spomnite Iraka leta 2003? Napis »Mission Accomplished« na letalonosilki je bil tako prepričljiv, da so potrebovali le še osem let krvave vojne, da so ugotovili, da misija morda le ni bila povsem končana. Pa Afganistan? Tam so zmago razglašali tako pogosto, da so na koncu v splošni zmedi pozabili ključe Kabula v rokah talibanov.

Zakaj bi se trudili s kulturo, če imamo vrtine?

Našim čezatlantskim prijateljem nekateri očitajo pomanjkanje občutka za zgodovino, kulturo in etnične razlike. Ampak bodimo pošteni – čemu bi si Washington belil glavo z razumevanjem bolivarizma ali socialnih trenj, če pa rafinerije v Teksasu ne »pijejo« zgodovine, temveč težko surovo nafto?

Ameriška strateška logika je v svoji surovosti genialno preprosta: zakaj bi se ukvarjali z dolgotrajno gradnjo stabilne države, če lahko preprosto prevzameš naftna polja, nastaviš svoje korporacije in upaš, da se bodo domačini med seboj pobili dovolj tiho, da ne bodo motili črpanja?

Evropa: Osamljena gospa na balkonu

Medtem ko stric Sam v Venezueli igra šah z naftnimi sodi, se Evropa obnaša kot stara teta, ki z balkona s strahom opazuje sosedov pretep. Govorijo nam, da se moramo »osamosvojiti«. Seveda! To je tista vrsta samostojnosti, kjer se v dnevni sobi pretvarjaš, da ti še vedno gori kamin, medtem ko ti je že zdavnaj zmanjkalo kurjave.

Evropa ima polne roke dela z Ukrajino in lastno nemočjo, zato bo verjetno le vljudno zaploskala ameriški »zmagi« in nato ponižno vprašala, če je kakšen sod tiste osvobojene nafte morda na voljo tudi za nas. Po tržni ceni, seveda. Saj veste, solidarnost ima svojo ceno – sploh če jo plačujemo v dolarjih.

Kaj sledi?

Če nas zgodovina česa uči, je to, da se bo v Venezueli zgodba ponovila. Ko bo začetni adrenalin popustil, ko bodo ugotovili, da aretacija Madura ni čudežno napolnila praznih polic v trgovinah in ko bodo zalivske države začele jezno gledati na prenasičen naftni trg, bodo ZDA ugotovile, da v rokah držijo vroč kostanj.

A ne skrbite. Takrat bodo verjetno že našli novo državo, ki nujno potrebuje naslednji odmerek »svobode«. Do takrat pa uživajte v predstavi. Misija je (skoraj) opravljena. Spet.