Iran: Ali v navijaški evforiji za »svobodo« tlakujemo pot v regionalni pekel?

Če bi bila geopolitika nogomet, bi bila Evropa tisti navijač, ki s tribune besno maha z zastavo in kriči: »Naši zmagujejo!«, medtem ko na semaforju neusmiljeno utripa rezultat 5 : 0 za kaos. Navijamo za padec režima, kot da gre za zadnjo minuto finala, hkrati pa sredi razpadajočega stadiona v nahrbtniku tovorimo ves svoj dragoceni porcelan. Naš ključni problem? Nimamo niti trohice strategije za to, kar sledi po zadnjem sodnikovem žvižgu.

V Evropi vlada nevarna iluzija, da bo padec teokracije samodejno prinesel stabilnost. Navijamo za »spremembo«, a nimamo niti osnutka scenarija B. Kaj če razdrobljena opozicija ne najde skupnega jezika? Kaj če namesto nove vlade dobimo deset različnih milic, ki se borijo za isto naftno polje? Evropsko navijaštvo se konča pri rušenju starega, nima pa niti besede o tem, kako oblikovati novo ekonomsko in zunanjepolitično strategijo države, ki je desetkrat večja in kompleksnejša od vsega, kar smo do zdaj poskušali »reševati«.

1. Recept za katastrofo: »Saj se bodo že zmenili«

V Evropi prevladuje romantična predstava, da bo dan po padcu režima Iran postal ena velika kmečka tržnica, kjer se bodo vsi objemali v slogu pesmi Imagine. Spomin nam očitno seže le do včerajšnjega kosila, saj smo lekcijo iz Sirije že gladko pozabili. Tudi tam je Zahod navdušeno podpiral raznorodno opozicijo proti Asadu, ki pa nikoli ni uspela najti skupnega jezika. Namesto obljubljene demokracije smo dobili uničeno državo, tisoče mrtvih in na koncu le nekoliko »omiljeno« različico Islamske države, ki je zapolnila vakuum moči. Se moramo res vprašati, ali je to zares napredek?

V Iranu ni enotnega Havla, ni skupnega programa. Imamo pa etnični mozaik Kurdov, Azerbajdžancev in Beludžov, ki le čakajo, da centralna roka Teherana popusti. Brez enotne vizije se bo Iran spremenil v Sirijo na steroidih. A hej, glavno, da smo na družbenih omrežjih objavili pravi ključnik, kajne?

2. Turški »mirovni« vpad: Strah pred kurdskim domino efektom

Tukaj zgodba postane zares nevarna. Naš pragmatični sosed v Ankari ne bo stal križem rok. Takoj ko bi se iranska centralna oblast zamajala, bi Turčija vkorakala čez mejo. Razlog ni širjenje demokracije, temveč goli eksistenčni strah pred oblikovanjem kurdske avtonomne paradržave.

Turčija si ne more privoščiti, da bi na njenih mejah zrasla še ena kurdska entiteta, ki bi kot magnet vlekla njihovo lastno prebivalstvo. Ankara bi preventivno »stabilizirala« severni Iran, kar pa bi v šiitski zavesti sprožilo najgloblji imunski odziv. Šiizem ni le vera; je identiteta, zgrajena na stoletnem odporu proti sunitskim (osmanskim) sosedom. Poskus Turčije, da bi diktirala red, bi radikaliziral šiitski pol v novo obliko militantnega odporništva, ki bi regijo pahnilo v neskončno vojno.

3. ISIS 2.0: Ker kaos potrebuje logotip

Ne bodimo naivni. Ekstremizem ne nastane v močnih diktaturah; cveti v vakuumu. Če padec režima ustvari »nikogaršnjo zemljo« na 1,6 milijona kvadratnih kilometrih, bodo nove oblike Islamske države vzniknile hitreje kot start-upi v Silicijevi dolini. In medtem ko bomo v Evropi še vedno modrovali o »človekovih pravicah upornikov«, bomo na naših mejah dobili milijone novih beguncev in cene nafte, ob katerih bo ogrevanje stanovanja postalo luksuz, rezerviran za elito.

4. Končni zmagovalec: Kitajska se smeji v brado

Zahod se obnaša kot hazarder, ki nima več žetonov, a še vedno igra na vse ali nič. Smo sredi demografske zime, energetske zmedenosti in industrijskega zatona. Nismo sposobni obvladovati sedanjih težav, a očitno nujno potrebujemo nove.

Kdo bo pobral ostanke? Kitajska. Peking ne navija. Peking ne debatira o moralnosti revolucij. Peking bo preprosto vkorakal s kovčki denarja in kupil iransko nafto, njihova pristanišča in njihovo prihodnost, medtem ko se bo Zahod utapljal v lastnem »načrtovanem kaosu«. Iran bo postal kitajski bencinski servis, Evropa pa muzej nekdanje pomembnosti, ki ga bodo greli kitajski sončni paneli.

Zaključek

Morda je čas, da se evropska politika neha obnašati kot skupina evforičnih najstnikov na koncertu in začne delovati kot odrasla oseba v prostoru. Padec režima brez realističnega načrta, brez upoštevanja šiitske identitete in brez zavedanja lastne krhkosti ni zmaga za svobodo. Je le darilo za Peking in vabilo za kaos, ki ga nismo sposobni ustaviti.

A brez skrbi – vsaj naše moralno navijaštvo bo ostalo brezmadežno. Tudi če bo v naših mestih tema in bo naša industrija le še spomenik preteklosti, bomo ponosno rekli, da smo »navijali za prave«.