Strateško napačna kalkulacija: Ustvarjanje Sovražnikov

 

Strateško napačna kalkulacija: Ustvarjanje Sovražnikov 

Kako se je "Sovražnik mojega sovražnika" spremenil v našega


V mednarodni politiki se pogosto sklicujemo na pregovor "sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj" kot opravičilo za podporo tistim, s katerimi sicer ne delimo vrednot. Toda zgodovina nam znova in znova ponuja zaskrbljujoč vzorec: ta kratkovidna strategija pogosto pripelje do globokega povratnega udarca, kjer se nekdanji zavezniki spremenijo v dolgoročne in zagrizene nasprotnike.

Dva najpomembnejša in zgodovinsko kritična primera vključujeta zgodnjo podporo islamističnim skupinam s strani velikih sil, da bi se zoperstavile neposredni politični grožnji: začetna toleranca Izraela do predhodnika Hamasa z namenom oslabitve PLO in podpora ZDA afganistanskim mudžahidom v boju proti Sovjetski zvezi.

1. Primer: Izrael in zgodnja islamska mreža

Trditev, da je Izrael sprva podpiral zgodnjo obliko Hamasa, je zgodovinsko dokumentirana in izvira iz strateškega cilja deli in vladaj proti primarnemu političnemu tekmecu.

Kontekst in strategija

  • Primarni sovražnik: Skozi sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja je Izrael videl sekularno, nacionalistično Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) in njeno frakcijo Fatah, ki jo je vodil Jaser Arafat, kot najmočnejšo grožnjo svojim dolgoročnim političnim interesom.

  • Politika: Izraelske oblasti so ponudile tiho podporo in dovolile financiranje zgodnji islamistični mreži v Gazi, imenovani Mudžama al-Islamija, ki jo je ustanovil šejk Ahmed Jasin. Ta skupina se je osredotočala predvsem na dobrodelno delo in socialne storitve.

  • Cilj: Izraelski uradniki so verjeli, da bo krepitev te nesekularne, versko usmerjene skupine ustvarila protitežo – političnega tekmeca, ki bo razdelil palestinsko nacionalistično gibanje, oslabil trditev PLO o edini zastopanosti in s tem odvrnil pozornost od jedra političnega konflikta.

Povratni udarec

Ta politika je spektakularno spodletela. Gibanje je pridobilo množično podporo, se militariziralo in se leta 1987 uradno preoblikovalo v Islamsko odporniško gibanje – Hamas. V nasprotju z PLO, ki je sčasoma vstopila v mirovna pogajanja (sporazuma iz Osla), je Hamas sprejel brezkompromisno ideologijo, zavračajoč vse dogovore z Izraelom in pozivajoč k uničenju države. Skupina, ki jo je Izrael pomagal vzpostaviti, da bi oslabil svojega tekmeca, je postala nepopustljiv, eksistencialni sovražnik.

2. Primer: ZDA, Mudžahidi in predhodniki Al Kaide

Izrazito vzporednico najdemo v hladni vojni, ko so Združene države sprejele podobno strateško odločitev z še bolj uničujočimi globalnimi posledicami.

Kontekst in strategija

  • Primarni sovražnik: Sovjetska zveza, zlasti po invaziji na Afganistan leta 1979.

  • Politika (Operacija Ciklon): ZDA (prek agencije CIA in v sodelovanju s pakistansko obveščevalno službo ISI) so sprožile eno najobsežnejših tajnih operacij v zgodovini, s katero so afganistanskim mudžahidom (islamskim gverilskim borcem) pošiljale milijarde dolarjev v obliki orožja, usposabljanja in sredstev.

  • Cilj: Vodenje posredniške vojne proti Sovjetski zvezi, da bi okupacijo naredili predrago in prisilili Sovjete k umiku, s čimer bi dobili ključno bitko hladne vojne.

Povratni udarec

Čeprav ZDA niso neposredno financirale Osame bin Ladna ali Al Kaide kot organizacije, so bila sredstva in infrastruktura vložena v mrežo ekstremističnih skupin in vadbenih taborišč, iz katerih je nastala Al Kaida.

  • Radikalizacija: Vojna je privabila in radikalizirala tisoče tujih borcev iz vsega muslimanskega sveta – vključno z Bin Ladnom, ki je vodil vadbene tabore in vzpostavil organizacijski temelj, ki je postal Al Kaida.

  • Prenos veščin: ZDA so zagotovile napredno usposabljanje in protiletalske rakete Stinger – veščine in orožje, ki so se kasneje obrnile proti Zahodu.

  • Posledice: Ko so se Sovjeti umaknili, se je globalna džihadistična mreža, ki se ni več osredotočala na komunizem, preusmerila na ZDA in njihovo prisotnost na Bližnjem vzhodu. Ta strateška napačna kalkulacija je dosegla vrhunec v napadih 11. septembra 2001, povratni udarec, ki je redefiniral ameriško zunanjo politiko in sprožil "vojno proti terorizmu".


Strategija uporabe sovražnika svojega sovražnika je v teoriji morda privlačna, vendar v praksi redko upošteva ideološke posledice. Ko tuje sile financirajo in oborožujejo skupine s skrajno ideologijo za dosego kratkoročnega političnega cilja, ustvarjajo dolgotrajno pošast, ki sčasoma obrne svoje orožje proti svojemu sponzorju.

Kaj menite, da se lahko naučimo iz teh dveh dramatičnih zgodovinskih primerov?



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Banana Republika: Ko Ni Pomembna Barva Sadja , Ampak Barva Tujega Denarja

Premirje v Gazi: Slavimo Vrnitev v Tragedijo!