Premirje v Gazi: Slavimo Vrnitev v Tragedijo!

 

Premirje v Gazi: Slavimo Vrnitev v Tragedijo!

Ah, Premirje v Gazi! Končno! Kamorkoli se ozrete, povsod je v zraku to prijetno, sladko-kislo navdušenje. Vsi kričijo: "Zmaga! Mir! Končno smo končali VOJNO!"

Politiki se trepljajo po ramenih, sijoči od samozadovoljstva, vsakdo hiti poudariti svojo ključno in nenadomestljivo vlogo pri "uspešnem" prenehanju genocidnega obračunavanja. Nobeden od njih ni zaspal, dokler niso izpogajali... no, dokler niso izpogajali, da se lahko morija za nekaj časa ustavi, da se lahko vsaj malo diha.

In res, to je super. Čudovito. Morija se bo morda končala. Za to resnično lahko rečemo: Čestitke! Uspelo nam je ustaviti pokol. Za zdaj.

A medtem ko se na tisoče ton humanitarne pomoči že pripravlja na pot in se ves svet veseli, da bodo lahko zdaj vsaj začeli obnavljati tiste stavbe, ki so bile ravnokar zravnane z zemljo (le da bodo lahko spet porušene ob naslednjem "nesporazumu"), se v navdušenem vpitju nekako izgubi en majhen, komaj omembe vreden detajl:

Palestinska državnost.

"Palestinska državnost? Ah, dajte no," slišimo z druge strani. "Ne bodimo nerealni. Ali niste videli? Premirje! Zdaj se lahko vrnejo domov!"

Nazaj. Kam točno?

Za Palestince namreč to v najboljšem, res najboljšem, sanjskem scenariju pomeni: vrnitev v stanje pred 7. oktobrom. Vrnitev v obkoljeno enklavo, kjer ne morejo odločati o svoji usodi, kjer je oskrba z vodo in elektriko odvisna od tujih dobaviteljev in kjer so njihova gibanja in ekonomija nadzorovani od zunaj.

Edina razlika je ta, da so sedaj za seboj pustili desettisoče trupel, ki ob nastopu premirja ne bodo čudežno oživela. Popolnoma uničena življenja, nepopravljiva travma. Ampak hej, glavno, da ne streljajo! To je napredek!

Gaza bo torej obnovljena. S svetovnim denarjem in obljubami. Dobro. Potem pa bo ves svet lahko zadovoljno pomignil: "No, glejte, rešili smo problem! Gaza spet stoji!" in se obrnil stran, dokler ne bo čas za naslednji "genocidni obračun", ki bo spet postregel z novimi, svežimi ruševinami in žrtvami za ponovno "reševanje".

Odsotnost kakršnekoli resne zaveze k politični rešitvi je seveda popolnoma pričakovana. Ko imaš v rokah premirje, ki ti omogoča, da si oddahneš in se delaš heroja, zakaj bi se ukvarjal z neprijetnimi, dolgočasnimi vprašanji, kot je samoodločba?

Prav tako je popolnoma potrebno in primerno (za mednarodno skupnost, seveda) ves čas v zrak metati vprašanje: "Ali se bo premirje sploh obdržalo?"

To je izjemno pomembno vprašanje! Seveda. Zato, da lahko v trenutku, ko se zruši – in to se bo zgodilo, ko se bodo izčrpali viri za obnovo in bo svet izgubil zanimanje – pokažemo s prstom in rečemo: "Mi smo poskušali! Oni so krivi! Sedaj pa nazaj k streljanju."

Torej, slavimo! Slavimo premirje! Slavimo vrnitev v status quo obogaten z neizmernim trpljenjem in popolno odsotnostjo upanja na resnično, trajno rešitev. Šampanjec za politike! Ljudje v Gazi? Ah, ja, naj uživajo v svoji novo pridobljeni pravici do začasnega ne-bombardiranja! To je že skoraj svoboda!