Evropa na prelomnici: Ko je kriza le priložnost za nove stroške

Če ste se v zadnjem času spraševali, kako se Evropa namerava obdržati na vrhu globalne konkurence, medtem ko si strelja v lastno nogo, niste sami. To so velika, pomembna vprašanja, naši voditelji pa so se nanje odzvali z vizijo, ki jo lahko povzamemo kot: "Dražje. In z več tveganja."

Odrekamo se poceni plinu za "višje dobro"

Najprej smo se junaško odločili, da se bomo odrekli poceni ruskemu plinu. Zakaj? Zaradi strateške avtonomije, seveda! Priznajmo, cene so se dvignile, vendar je to le majhna žrtev, da ne bomo več odvisni od nepredvidljivega partnerja.

Namesto tega smo se pametno odločili, da bomo odvisni od drugih virov, ki so dražji, a vsaj ne prihajajo iz Rusije. Dolgoročno se bomo preselili na obnovljive vire energije, kar bo zagotovo rešilo vse težave, saj vendar nimamo nobenih težav s proizvodnjo lastnih baterij in sončnih panelov, kajne?

K temu veličastnemu načrtu dodajmo še obljube o dramatičnem povečanju obrambnih izdatkov. Ker nič ne kriči "mir in blaginja" bolj kot trošenje milijard na nove vojaške sisteme. To seveda ne bo obremenilo gospodarstva. Ne, saj bodo ti izdatki čudežno spodbudili visokotehnološko industrijo, ki jo tako obupno potrebujemo. Evropa bo končno postala resen igralec na svetovnem odru.

"De-risking": Srednja pot do neobstoječe suverenosti

To nas pripelje do naslednje genialne rešitve: "zmanjševanje tveganj" ali po domače, de-risking.

To je moderen izraz za: "Nočemo imeti trgovinske vojne s Kitajsko, ampak nočemo, da bi vedela, da je ne moremo imeti." ZDA pritiskajo na nas, naj prekinemo vezi, a naši voditelji imajo boljšo idejo: delali se bomo, da si gradimo lastno industrijo baterij in sončnih celic, medtem ko bomo še naprej molili, da nam Kitajska pošilja poceni izdelke, ki poganjajo naš "zeleni prehod".

Konkurirali jim bomo z inovacijami in višjimi standardi, seveda. Ker se je v zgodovini vedno izkazalo, da je to najboljša strategija, ko tekmuješ z najnižjo ceno.

Starajoče se prebivalstvo in izbruhi "domoljubja"

In končno, imamo demografsko uganko. Ker se naša rodnost nahaja nekje med abstraktnim pojmom in zgodovinsko anomalijo, potrebujemo delovno silo od zunaj, da bi sploh imeli koga, ki bo plačeval za naše pokojnine.

Ta prihod delavcev je pričakovano povzročil izbruhe "zdravega domoljubja" in "skrbi za našo kulturo", ki se manifestirajo kot ksenofobija in politični populizem.

In kako bomo rešili ta problem? Z razpravo! Veliko razprav. In obljubami, da bomo nekega dne imeli čaroben "načrt za integracijo", ki bo rešil vse. Ta načrt je tako briljanten, da ga morajo še vedno skrivati pred javnostjo.

Sklep

Torej, vprašanje ni več, ali bomo ohranili visok standard življenja. Vprašanje je, ali ga bomo lahko ohranjali v tej novi, drznejši Evropi, ki je polna strateških odločitev in praznih obljub.

Lahko smo pomirjeni. Naši voditelji imajo načrt. Tudi če se zdi, da je vse skupaj ena velika, draga improvizacija.

Komentirajte spodaj: Ali se strinjate, da se Evropa namesto avtonomije odloča za dražje tveganje?