Fordov Model T na slovenskem tekočem traku: Paradoks praznične »enotnosti«

V Sloveniji spet praznujemo dan državnosti. In kot vsako leto ob tem času se je z govorniških odrov, iz zvočnikov in televizijskih ekranov usula nepregledna količina patetike o »enotnosti«. Poslušamo o tem, kako moramo stopiti skupaj, preseči delitve in kako bi bilo vse lažje, če bi le vsi dihali kot eno.

Vsa ta praznična retorika me neizogibno spominja na Henryja Forda in njegovo slavno, pragmatično cinično izjavo iz leta 1922, ko je opisoval uvajanje Modela T: »Vsak kupec lahko dobi avtomobil poljubne barve, dokler je ta barva črna.«

Ford ni bil estet, bil je logistik. Vedel je, da različne barve pomenijo različne čase sušenja, to pa povzroča trenje, ustavlja tekoči trak, kopiči nedokončano zalogo in zvišuje stroške. Njegova rešitev je bila radikalna standardizacija – odprava izbire v imenu učinkovitosti sistema.

In natanko to se skriva pod slovenskim političnim celofanom z napisom »enotnost«.

Ko naši politični akterji pozivajo k enotnosti, v resnici ne vabijo k pluralnemu dialogu ali iskanju težavnih kompromisov. Kje pa. Družbena in ideološka raznolikost je logistično naporna. Povzroča trenje, upočasnjuje vladanje in zahteva nenehno usklajevanje realnih, materialnih interesov – od davčne politike do energetike. Zato je najhitrejša bližnjica zahteva po standardizaciji.

Preveden v realni jezik se praznični poziv k enotnosti glasi: »Enotni smo lahko ne glede na to, kakšni ideologiji kdo sledi – dokler se na koncu vsi strinjate z menoj.«

Najbolj fascinanten, skoraj komičen paradoks pa je, od kod ti pozivi prihajajo najglasneje. Najpogosteje jih poslušamo iz ust tistih, ki imajo polna usta kritik nekdanjega »časa enoumja«. Ljudi, ki svoj politični obstoj zgodovinsko utemeljujejo na boju proti enopartijskemu monolitu in diktatu ene resnice.

A ko ti isti kritiki preteklosti stopijo h krmilu države ali dobijo v roke družbeni mikrofon, instantno ugotovijo isto logistično zakonitost kot Henry Ford ali nekdanja Partija: vodenje sistema je neizmerno lažje, če vsi potniki potujejo v isti barvi. Njihova kritika preteklega enoumja tako nikoli ni bila kritika metod ali strukture moči, ampak zgolj kritika takratnih upravljavcev.

Ko se zamenja elita, potreba po nadzoru in zmanjševanju trenja ostane identična. Formula je preprosta in preizkušena: svojo lastno, partikularno politično vizijo razglasiš za »nacionalni interes« ali »skupno dobro«. Vsakogar, ki tej viziji oporeka ali opozarja na materialna dejstva, pa nato avtomatsko obtožiš, da ruši enotnost in deluje destruktivno. Opozicija tako ne nasprotuje več tebi, ampak narodu samemu.

Če politično retoriko olupimo kot čebulo, pod vsemi plastmi kvazidomoljubnega blata ne najdemo plemenitih idealov, temveč surovo mehaniko moči. »Enotnost« v slovenskem političnem prostoru ni cilj povezovanja, ampak orodje za eliminacijo konkurence. Je zahteva, da se vsi podredimo enemu kalupu, da bo državni tekoči trak tekel gladko in brez zastojev za tiste, ki trenutno pritiskajo gumbe na njem.

Prava družbena zrelost se ne meri po tem, kako glasno znamo vsi tuliti v isti rog na državni praznik. Meri se po tem, koliko institucionalnega in družbenega trenja smo sposobni prenesti, ne da bi sistem razpadel. Vse ostalo je le barvanje družbe v politično črnino – s polnimi usti svobode.